Emanuel Banutai, mlad raziskovalecpetek, 13.08.2010

Emanuel Banutai, 1979, mlad raziskovalec na Fakulteti za varnostne vede pri mariborski univerzi, postavlja v svoji doktorski nalogi v središče kompetence voditeljev v varnostnih, znotraj tega pa predvsem v policijskih organizacijah. »Policijski menedžerji se vse bolj osredotočajo na sredstva za dosego ciljev s končnimi rezultati, medtem ko se policisti bolj osredotočajo na realnost na terenu in njene posledice. Zaradi modrosti s ceste, izkušenj in boja za preživetje se lahko pri policistu razvijejo pravila, ki so policijskim vodjem tuja,« je realen mladi strokovnjak. Poudarja, da se od policijskega vodje vse bolj pričakuje, da bo vzpostavil stimulativno delovno okolje, v katerem bo posameznik lahko deloval učinkovito, ob tem pa bo krepil opolnomočenje policistov tudi ob pomoči oblikovanja prihodnje vizije in poslanstva policijske organizacije.

Policija kot del neke družbe uživa poseben položaj. Zakaj? Čeprav smo skoraj vsi imeli kdaj opravka z njo, in to največkrat v prometu, kjer deluje precej kaznovalno, jo na lestvicah zaupanja znova in znova uvrščamo visoko.

Policijske organizacije se zaradi svoje narave dela – pooblastil, manjše fleksibilnosti, omejitev zaposlovanja in načel javne uprave – razlikujejo od zasebnih organizacij. Če k temu prištejemo še konflikt vlog, ki ga imajo policijske organizacije v demokratičnih družbah, ugotovimo, da se policijske organizacije razlikujejo tudi od drugih organizacij v javni upravi. V idealnih okoliščinah se kaže demokratična vladavina v zastopanju in servisiranju državljanov. Pri tem policija izvaja tudi naloge, ki si jih mnogi v družbi ne želijo, kot so kaznovanje prometnih prekrškarjev in aretacije, vendar se jim ne morejo vedno izogniti. Za uspešno vodenje države je pomembno, da temelji na konsenzu med prebivalci določene družbe. Vendar ko se ta konsenz poruši, ponavadi prav policija kot predstavnica oblasti reagira prva. 

Slovenska policija si je nabrala veliko pozitivnih točk med osamosvojitveno vojno.

Kar se tiče vloge policije v naši družbi, moramo opozoriti, da se je ta v zadnjih dveh desetletjih nekoliko spremenila. V času osamosvajanja Slovenije je policija s svojo aktivno vlogo veliko prispevala k ugodnemu razpletu za ohranitev neodvisnosti. Posledično je pridobila velik ugled in visoko stopnjo zaupanja javnosti. Tudi zaradi ogromnega moralnega kapitala iz tistih časov policija v kasnejših letih ni doživela drastičnih sprememb v organizacijskem smislu. To ne pomeni, da sprememb sploh ni bilo. Policija se je vseskozi poskušala prilagajati spremenjenim okoliščinam v okolju, vendar globljih reorganizacij razen tiste v letu 1998 ni bilo. Poleg številnih pozitivnih učinkov v gospodarskem, kulturnem, političnem in socialnem smislu so prišle tudi določene negativne posledice, povezane z vidikom varnosti in kriminala. Slovenija je postala privlačna za nove oblike kriminala, zaradi geografske lege se je znašla tudi na tranzitnih poteh mednarodnih kriminalnih aktivnosti. Vse to zahteva od policije nova prilagajanja, tudi v organizacijskem smislu, saj je po oceni nekaterih postal ta aparat preveč tog, birokratski in potraten. 

Čeprav ministrstvo za notranje zadeve pripravlja obsežno reorganizacijo, policija vseeno velja za konzervativno in nenaklonjeno spremembam.

Ključen cilj vodstva policije in notranjega ministrstva v tem projektu mora biti ta, da tudi zaposleni sprejmejo potrebo po spremembah, pa tudi spremembe, ki so na vidiku. Splošno znano dejstvo človeške narave je njena ambivalentnost do nečesa novega in drugačnega, ljudje v tem primeru ponavadi reagirajo zadržano in iz obrambne pozicije. Čeprav v zasebnem življenju ljudje stremijo za spremembami, ki bi jim omogočile boljši jutri, so po drugi strani zelo pogosto nenaklonjeni organizacijskim spremembam. Predvidena reorganizacija v slovenski policiji je večplastna in zajema številna delovna področja. Upajmo, da bodo predvidene spremembe preoblikovale policijo, ki bo potem toliko prožna, da bi ob zagotavljanju dosedanjih tradicionalnih nalog zmogla tudi učinkovit pregon sodobnih oblik kriminala. Med slednje v zadnjem času zagotovo spadajo gospodarska in finančna kriminaliteta ter korupcija. Ob tem morajo policisti ostati prijazni in ohranjati dostojanstvo strank v postopku ter dosledno spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Le tako bo policija lahko pripomogla k delovanju pravne države. 

Brez dobrih vodij torej ne bo uspeha.

Pri upravljanju policijske organizacije imajo vodje zelo veliko vlogo. Na vodenje policijskega vodje vpliva kontekst, v katerem deluje v tistem trenutku. V zgodovinskem smislu ta kontekst vključuje avtoriteto, hierarhijo in sorazmerno majhen delež sodelovanja drugih pri sprejemanju odločitev. Čeprav je prišlo z razvojem policijske dejavnosti do določenih sprememb na tem področju, ostaja notranja hierarhija z linijo poveljevanja od zgoraj navzdol še vedno pomemben element sodobne policijske kulture. Posledično je tudi instrumentalni ali transakcijski stil vodenja in upravljanja še vedno pomemben. Nova spoznanja na področju policijske dejavnosti po drugi strani poudarjajo pomen policijskega dela v skupnosti, proaktivnega delovanja, vzpostavitve sistema odgovornosti in dolgoročnih ciljev. 

Kakšne lastnosti mora recimo imeti direktor policijske uprave ali komandir policijske postaje?

Težko je dajati enoznačne odgovore na tako specifično vprašanje. Od policijskega vodje se vse bolj pričakuje, da bo vzpostavil stimulativno delovno okolje na podlagi profesionalizma in integritete, v katerem bo posameznik lahko deloval učinkovito, ob tem pa bo krepil opolnomočenje policistov tudi z oblikovanjem prihodnje vizije in poslanstva policijske organizacije. Govorimo torej o upravljanju in vodenju znotraj določenega konteksta, v katerem so tako policija kot organizacija, pa tudi policijski vodja odgovorni različnim deležnikom v okolju in odvisni od določenih vplivov. Ta kontekst dela je lahko zelo zahteven za policijskega vodjo, zlasti glede kreativnosti in prilagodljivosti. Navsezadnje so policijske organizacije tudi zaradi tega znane kot zelo konzervativne in nenaklonjene spremembam.

Medtem ko se vodstveni kader neke enote peha za napredovanji, so policisti po navodilih nadrejenih primorani s terena prinesti čim več »ulova«, saj je očitno najbolj pomembno, koliko ukrepov je kdo izrekel, čeprav uradno to vsi zanikajo.

Med drugim ima organizacijska kultura izjemen vpliv na obnašanje v kateri koli organizaciji. To se lahko razširi tudi do te mere, da se policijski menedžerji vse bolj osredotočajo na sredstva za dosego ciljev s končnimi rezultati, medtem ko se policisti bolj osredotočajo na realnost na terenu in njene posledice. Zaradi modrosti s ceste, izkušenj in boja za preživetje se lahko pri policistu razvijejo pravila, ki so policijskim vodjem tuja …

 … tudi zato, ker je včasih nekdo zelo hitro postal vodja po nekakšni čudežni poti?

Tudi. Če ima policijski vodja, ki ima tudi vlogo vzornika v organizaciji, poštenost za zelo pomembno lastnost, vendar od svojih podrejenih dejansko nikoli ne zahteva dodatnih informacij o morebitnih incidentih znotraj njegovega področja odgovornosti, to oblikuje organizacijsko kulturo, ki ni v skladu z njegovimi vrednotami. Organizacijska kultura se torej oblikuje na podlagi procesa socializacije z nadrejenimi in na podlagi delovnih izkušenj. 

Razlika med delom v pisarni in na terenu pa je v policiji več kot očitna. Kakšna je torej vloga policijske kulture?

Oblikujeta se lahko dve obliki, in sicer menedžerska kultura in kultura cestnega policista, vsaka pa ima svoje poglede na delovne dileme. Med policisti na terenu se razvijejo naslednja pravila: najprej poskrbi za partnerja in šele nato za druge; nikoli ne izdaj drugega policista; po potrebi bodi agresiven, vendar ne išči težav; če te dobijo pri napaki, ne vpletaj še drugih; ne zaupaj novim policistom, dokler niso preverjeni; zavaruj se in ne omogoči sistemu, da te izigra; ne prilizuj se nadrejenim; ne zaupaj menedžerjem, ker mogoče ne bodo poskrbeli zate, in podobno. Posledično se lahko delo policistov odraža na več načinov. Policisti tako delajo le na minimalno sprejemljivem nivoju, se izogibajo nevarnim klicem in se osredotočajo na lastno varnost, saj se bojijo negativnih povratnih informacij nadrejenih, če ne dosežejo organizacijskih pričakovanj. Vseh teh posebnosti se mora dober vodja zavedati, da lahko vpliva nanje. 

Andrej Bedek