Otrok pri katoliški vzgoji dobi napačno predstavo o Boguponedeljek, 12.09.2011

Metka Klevišar, France Škrabl sta v knjigi Verska vzgoja otrok zapisala: »Že naš štiriletni otrok ve, da se ta Bog vede protislovno. Pusti, da pridejo otroci na svet. Pusti pa tudi, da zbolijo. Mnogo tednov je otrok molil, da bi ga Bog zopet ozdravil. Toda ta prošnja se ni izpolnila. Otrok vpraša: »Očka, ali je Bog naredil našo sestrico bolno?« Oče na to ne ve nobenega odgovora. Ali je Bog zares pustil priti tega otroka bolnega na svet? Ali je za to odgovoren. On sam tega ne ve. Samo nekaj ve: tudi bolezen je povezana z Bogom. Ob takšnih doživetjih se otrok pogosto sprašuje: zakaj? To je zakaj, ki se celo življenje ne da razrešiti, ki obstane kot nemir. Z Bogom ni lahko. Biti bolan ni lepo. Tudi s tem ima Bog nekaj opraviti. Če ima opraviti nekaj z ozdravljenjem – je tudi odgovoren za bolezen? Že v najzgodnejšem otroštvu zboli in njegovi domači Boga prosijo za njegovo zdravje. Pozneje  bo otrok razmišljal o tem, da Bog lahko dopusti bolezen in ozdravljenje, morda celo življenje in smrt.«

V tem odlomku vidimo kako deluje katoliška vzgoja otrok. Že otrokom skušajo vcepiti napačno razmišljanje, da je Bog odgovoren za njihovo bolezen, da je protisloven. Ko ti otroci odrastejo in zbolijo, pogosto pravijo, da je to pač božja volja. Ne želijo prevzeti odgovornost za svoje bolezensko stanje. Le peščica ljudi začne po zakonu setve in žetve vzroke (ki ga cerkev načrtno ne uči) za svojo bolezen in usode iskati pri sebi. In glavni vzrok za bolezni in usode je napačen način razmišljanja ter delovanja, poleg tega imata pomembno vlogo tudi nezdrava prehrana in premalo gibanja. Ta peščica ljudi sprejme odgovornost za svoje zdravje in začne delati na sebi. V svoje življenje vključijo več rekreacije, bolj zdravo prehrano, začnejo spoznavati svoje grešne, razdiralne misli oz. napačne vzorce mišljenja,delovanja in jih odpravljati. Najboljši recept za ponovno pridobitev krepčilnega zdravja nam je dal Jezus iz Nazareta, ko je rekel, naj spoznamo svoje grehe, jih iz vsega srca obžalujemo, se ljudem opravičimo, jih prosimo, da nam odpustijo in tudi mi odpustimo drugim ter  poravnamo škodo, če je to še možno in se odločimo, da teh grehov v prihodnosti ne bomo več počeli.  Na ta način bo iz vedno bolj očiščene duše v naše telo začelo pritekati več duhovne energije.

Toda, kako je možno, da otroci trpijo, saj niso nikomur nič slabega storili? In zakaj se nekateri rodijo invalidi, zakaj v vojnah umirajo “nedolžni” ljudje? Potrebno je razumeti, da v celotnem vesolju ni naključja, sicer bi nastal kaos. Če se ljudje rodijo pohabljeni ali umirajo v naravnih nesrečah in vojnah, potem so v prejšnih življenjih morda bili soodgovorni za smrt mnogih ljudi oziroma so tudi sicer grešili proti Božjih zapovedim in Jezusovem Govoru na gori. S tem, da so sedaj oni umrli, morda že kot otroci, je poravnan del dolga, to je njihova žetev, ki so jo posejali v enem od prejšnjih življenj. Kajti ne pozabimo: nobena energija se ne izgubi in se enkrat vrne k pošiljatelju.

Verjetno najbolj škodljiv odlomek iz omenjene knjige pa se glasi: »Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Radi bi, da bi ta prošnja štiriletnemu otroku razjasnila, da se na svetu zgodi samo to, kar Bog odobrava.« Cerkveno indoktriniran otrok bo morda res verjel, da Bog odobrava laži, varanja, vojne, ropanja, posilstva, umore… kajti vse to se dogaja na tem svetu. Če ga bo župnik spolno zlorabil, bo morda tudi verjel, da takšna nagnusna dejanja odobrava celo Bog.  V Katekizmu katoliške Cerkve  piše: »Bog tam zgoraj potrdi vse, kar duhovniki store tu spodaj.« Ali Bog torej potrjuje tudi pedofilijo škofov in duhovnikov, ki jih ti storijo tu »spodaj«, torej na Zemlji?

V knjigi tudi piše: »Nekateri starši namreč strah pred molitvijo krepijo na nepremišljen način. Svojemu otroku grozijo z Bogom. Nepravilen način govorjenja o »božji kazni« še danes ni izginil iz vzgoje otrok.« Kako naj izgine govor o božji kazni iz verske vzgoje otrok, če je to del katoliškega nauka? Katoliški bog, ki ga spoznamo v biblijskih citatih, je okruten in kaznujoč. Seveda ta bog podzemlja nima ničesar skupnega z resničnim Bogom ljubezni.

Po cerkvenem nauku lahko starši svoje otroke celo pretepajo in umorijo. Pravnik Vlado Began v knjigi Resnica in cerkev se izključujeta! piše: »Katoliški nauk do otrok je vse prej kot nežen, saj cerkev zahteva od staršev tudi uporabo nasilnih vzgojnih metod. Nasilje nad otroci prikazuje celo kot božjo voljo, saj v bibliji piše: »Kdor svojega sina ljubi, ga bo pogosto tepel, (...).« (Sir 30,1) in »Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen (...)«. (Sir 30,2) Če se na primer otrok brani pred tepežem s strani staršev in sam nazaj udari očeta ali mater, cerkev takšnega otroka kaznuje s smrtjo. To si zasluži tudi otrok, ki preklinja svojega očeta ali mater. V bibliji namreč piše: »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo« (2 Mz 21,15) oziroma »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi