Po katoliškem nauku drugoverci niso ljudjesobota, 04.06.2011

V Katekizmu katoliške cerkve, kjer je zapisan uradni nauk te verske skupnosti, lahko preberemo: »Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje. Od Boga prihaja in k Bogu gre.«

Toda pozor! Kdo gre lahko po nauku katoliške cerkve nazaj k Bogu? Samo tisti, ki so člani cerkve in ki se držijo dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in ki prejmejo vse zakramente. Kdor torej ni član katoliške cerkve, le ta po njenem nauku ne more iti nazaj k Bogu. In po tem nauku ga potemtakem cerkev ne more imenovati človek, kajti spomnimo, kar piše v katekizmu, da »človek od Boga prihaja in k Bogu gre.«

Da takšen porazen cerkveni nauk resnično obstaja, lahko preberemo v knjigi Vera cerkve, avtor Anton Sterle, citiram:

»Nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili."

Kako ta grozilni nauk o večnem peklu vpliva na ljudi, lahko preberemo v knjigi Vlada Begana, Resnica in cerkev se izključujeta!, citiram: »Cerkev širi predstavo o kaznujočem bogu, ki ljudi, ki ne sledijo duhovniški kasti, kaznuje z večnim prekletstvom. S tem spravlja v strah in grozo mnogo ljudi, spodkopava njihovo duševno zdravje in jih odtujuje od Boga. Iz teh duševnih obremenitev nastanejo duševne bolezni, tako na primer ekleziogene nevroze.

Zaradi posledic grozilnega cerkvenega nauka pa ne trpijo samo otroci oziroma drugi verniki, temveč tudi sami duhovniki. Evangeličanski teolog in psihoterapevt Klaus Tomas piše, da je bilo med 22.000 bolniki neke zdravstvene organizacije okoli 7.000 nevrotikov, od katerih so kakšnih 3.000 uvrstili pod »ekleziogeno« obolele, kar je 43 %. Ekleziogeno pomeni: »povzročila cerkev«. Kot posebno skupino oskrbovancev je omenil cerkvene funkcionarje. Med njimi jih je 57,4 % imelo glavno diagnozo »ekleziogena nevroza.«

Duhovniki sami torej obolevajo od tega, kar storijo ljudem, s tem, ko širijo grozilno sporočilo cerkve. Isti teolog in psihoterapevt je na drugem mestu ugotovil, da je 12 % njegovih bolnikov evangeličanskih župnikov in njihovih žena, učiteljev verouka, diakonov ter študentov teologije, čeprav njihov delež v celotnem prebivalstvu ne znaša niti en odstotek. Da 40 % njegovih bolnikov trpi za ekleziogenimi nevrozami, pomeni zanj, da je vzrok za te nervoze v luteranskih naukih in vplivih vzgoje. Podobno seveda velja za katoliške nauke in njihove posledice.

Katoliški jezuitski pater in psihoterapevt Ruppert Lay je prišel do podobnega sklepa: »Polovica bolnikov, ki prihajajo k meni na terapijo, je zbolela zaradi izkušenj, ki so jih imeli v otroštvu in kot mladostniki … Predstava o kaznujočem bogu ostane nevede prisotna, četudi manjka vera v Boga. In ker se človek ne more rešiti grehov, kaznuje samega sebe in beži v nevroze, alkohol, delo. To so vzroki, zakaj pridejo ljudje k meni na terapijo.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi