Predlogi za preprečitev cerkvene pedofilijenedelja, 29.07.2012

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si

Po ustavi je tudi država dolžna delovati v interesu otrok, zaradi česar jih mora zaščititi, če so kakor koli ogroženi. Krst dojenčkov in spolne ali druge zlorabe otrok, ki jih storijo katoliški kleriki, hudo ogrožajo otroke. Zato mora država stori vse, da zaščiti otroke pred temi nevarnostmi. Cerkvene zlorabe otrok so sistemskega značaja, zato bi morala tudi država sistemsko zaščititi otroke. Ukrepi, ki bi jih lahko država uvedla, da zaščiti otroke pred spolnimi in drugimi zlorabami katoliških klerikov, bi lahko bili:

prepoved krsta dojenčkov in drugih otrok, kar bi zmanjšalo stik otrok z duhovniki, saj ne bi bilo verouka in mnogih drugih dogodkov, kjer bi se skupaj nahajala sama otrok in klerik (znani cerkveni kritik in teolog dr. Hubert Mynarek svetuje, da naj otroci ne bi imeli nikakršnega stika z duhovnikom);

ministranti so lahko samo polnoletne osebe;

ukinitev zastaranja za civilnopravne zahtevke za odškodnino in pregona kaznivih dejanj ter izvršitve sodb, ki se nanašajo na spolne zlorabe klerikov. Cerkev je namreč s prikrivanjem pedofilskih primerov namerno igrala na zastaranje teh zločinov;

uvedba takšne ureditve, po kateri bi škofija odgovarjala za dejanja svojih duhovnikov glede spolnih zlorab in bi bila dolžna poravnati odškodnino, podobno kot je to v ZDA;

državno plačilo odškodnine za spolne zlorabe otrok, nato pa jo izterja od cerkve oziroma škofije. Država ima namreč pri cerkvenih spolnih zlorabah velik delež, saj je dopuščala cerkvena prikrivanja;

ustanovitev pooblaščenca države, na katerega bi se lahko obrnile žrtve cerkvene pedofilije;

uvedba registra cerkvenih pedofilov, da bi bili otroci oziroma starši že vnaprej opozorjeni na nevarnosti;

predhodno policijsko preverjanje preteklosti vseh tistih klerikov, ki bi imeli stik z otroki glede njihovega odnosa do otrok;

prepoved vseh cerkvenih dejavnosti v organizacijah, povezanih z otroki, predvsem v šolah in vrtcih;

prepoved državnega financiranja cerkvenih dejavnosti, ki se povezane z otroki;

zakonsko obveznost duhovnikov in škofov, pod grožnjo sankcij, da morajo o vsakem sumu spolnih ali drugih zlorab otrok s strani klerikov takoj obvestiti civilno oblast;

prepoved približevanja otrokom za tiste duhovnike, ki so bili obsojeni oziroma obtoženi pedofilije.

Zelo pomembno bi tudi bilo, da bi država zahtevala od cerkve, da iz svojega nauka oziroma religioznih besedil izbriše vse tiste določbe, ki so v škodo otrok in ki so ideološka podlaga za katoliško pedofilijo. Če cerkev na to ne bi pristala, bi država te določbe proglasila za protiustavne in nezakonite oziroma bi prepovedala delovanje cerkve, dokler ta iz svojega nauka ne izbriše vseh otrok ogrožajočih določb.

Za nazaj pa bi bilo potrebno, po vzoru Irske, ustanoviti posebno preiskovalno komisijo in preiskati vse sume cerkvene pedofilije. Obstaja namreč velika »črna pika«, saj je bilo v javnosti znanih civilnih kazenskih postopkih obravnavanih samo nekaj pedofilskih duhovnikov, pedofilskih primerov pa je bilo bistveno več. Samo po podatkih dr. Andreja Sajeta, tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, je bilo v zadnjih desetih letih v Sloveniji zaradi suma spolne zlorabe v civilnih in cerkvenih postopkih obravnavanih 15 duhovnikov, če pa se upoštevajo še zadnji naznanjeni primeri, se število povzpne do 20. Ker pa so cerkvene številke po navadi nižje od resničnih, če ji to ustreza, je prikritih primerov po vsej verjetnosti mnogo več. Iz tega bi bilo mogoče zaključiti, da je katoliška cerkev kar nekaj spolnih zlorab otrok prikrila civilni oblasti Republike Slovenije. Duhovnike je tako rešila pred kazenskim postopkom in mogoče pred zaporom. Skrivanje zločincev je tudi zločin.