Totalitarni sistemi so izrastki totalitarne katoliške cerkvetorek, 29.11.2011

Janez Juhant, teolog in tudi nekdanji dekan ljubljanske Teološke fakultete, je v svoji knjigi Občutek pripadnosti zapisal: »Sistemi v moderni so vladali brez boga, zato so morali tem bolj božanstviti oblastni režim. Oficirji v jugoslovanski komunistični armadi so imeli navado reči: »Armada je tvoj oče in tvoja mati in tvoj bog.« Juhant v knjigi prizna, da se je komunizem teh principov naučil v katoliški cerkvi: »Cerkev je torej prispevala k temu, da so bili kristjani sistematično izurjeni v ubogljivosti. To je zagotovilo vsaj psihološko in sociološko podlago za tisto, kar so moderni totalitarizmi lahko izpolnili do skrajnosti. V bistvo Cerkve je od nekdaj spadala zahteva po prilagajanju, ker se njeni pripadniki že sistemsko nagibajo k pokornosti. Kristjan se kot učena ubogljiva osebnost nagiba k podvrženju in pokornosti do močnejšega.«

Da tudi cerkev vlada brez Boga in mora zato božanstviti svoj oblastni režim, je razvidno iz izjave bivšega poljskega papeža v knjigi Prestopiti prag upanja, avtor Vittorio Messori. Rekel je: »Kristus, Odrešenik sveta in človeka, je Ženin Cerkve in vseh tistih, ki so v njej.«

Tudi v Katekizmu katoliške cerkve kar mrgoli citatov, s katerimi hoče cerkev božanstviti svoj oblastni režim, npr.: »Potem, ko je Jezus Kristus umrl in vstal, je vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v zakramentih. »Verovati« je cerkvenostno dejanje. Nihče ne more imeti Boga za očeta, če nima Cerkve za mater. Kristus je s svojo močjo navzoč v zakramentih, tako, da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Cerkev je tista, v kateri Kristus izvršuje in razodeva svojo lastno skrivnost kot izpolnitev božje zamisli.«

Tudi v knjigi Vera cerkve, avtor Anton Strle, cerkev pokaže, da vlada brez Boga, zato mora božanstviti svoj oblastni režim: »Za cerkev je Kristus nevidni poglavar Cerkve. Ker naša sveta religija ni iznajdba človeškega razuma, marveč jo je Bog dobrotljivo razodel ljudem, zato lahko vsakdo razume, da ta religija vso svojo moč dobiva iz avtoritete Boga. Brez katoliške vere je nemogoče biti všeč Bogu. Kristus ne nahranja in neguje nobenega drugega občestva kot svojo Cerkev, katero edino je vzljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil in jo očistil v vodni kopeli z besedo življenja. Cerkev je nujno potrebna in sicer ne le zaradi Gospodove zapovedi, s katero je Odrešenik ukazal vsem narodom, naj vstopijo v njegovo Cerkev. Kristus Gospod, duhovnik nove in večne zaveze je obdaril svojo Cerkev s skupnim duhovništvom vernikov in s službenim ali hierarhičnim duhovništvom. Kdor posluša škofe, posluša Kristusa. Zakramentalna znamenja cerkve so učinkovito zagotovilo, da Bog človeku podeljuje odrešenje in zveličanje. Svoj pomen ima zakon najprej s stališča Kristusa, ki si je cerkev privzel za svojo nevesto, in to za ceno svoje krvi. Dalje tudi zaradi tega, ker je tedaj, ko je zanjo dal svoje življenje kot odkupnino, razprostrl svoje roke za objem v najvišji ljubezni. Sveta katoliška cerkev, ki si jo je pridobil za ceno svoje krvi, bo s Kristusom za večno kraljevala. Verujemo, da množica tistih duš, ki so zbrane v nebesih okoli Jezusa in Marije, sestavlja nebeško cerkev.«

Sicer pa tudi cerkev sama priznava, da je totalitarna. V Slovenski enciklopediji pod geslom totalitarizem na stani 296 piše, da je papež Pij XI. v svoji polemiki o fašizmu 18.9.1930 zatrdil: " Če že obstoja totalitarni režim - totalitarizem v praksi in teoriji - je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način".

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi