Panonska duša

Duše, psihe, entelehije še nihče ni videl, čeprav jo vsi imamo. Zaprta je v posodi našega telesa, ujeta v kletki naših spoznanj, poskrita v epruveti vsega vesolja – od rojstva do smrti. Nobena skrivnost ni: vse življenja nas spremlja, veseli se z nami, žalosti in tolaži, kdaj pa kdaj nas pusti na cedilu, včasih prijetno preseneti – enkrat jo ljubkujemo kot dušico drago, drugič si jo utrgamo kot materino dušico, da nas navda s pogumom, nam vlije energijo, pomirja z mirnim spanjem. Kdo bi lahko poniknil vanjo, razumel vse vzgibe, nagnjenja in hotenja nevidnega kolesa, ki tiktaka v nas kot čas, nam meri dolgost življenja, opozarja, da je lahko tudi, če hoče, človeško zrela, moško odgovorna ali kot ženska kar naprej pri roki. Da je lahko tudi panonska duša, razvezana kot snopje, črno-bela kot štrkovo krilo v breztežnem zamahu. Da, je tudi panonska duša, samo odkriti jo moramo v Panoncu, v pokrajini, v stisku dlani, zvedavem pogledu, širokosrčni besedi, polni zvenečih samoglasnikov na kolnikih našega iskanja sorodne duše.