Ščit Janeza Akvile

»Molite Boga zame, Janeza Akvilo, Orla iz Radgone. Tako sem se podpisoval pod freske, ki so nastale od Radkersburga, Velmera, Turnišča, Furstenfelda do Martjanec. Slikal sem zgodovino vere, podobo sveta. Šolal sem se v Pragi, za časa umnega kralja Karla IV. Za mojstra sem se izučil pri Janu iz Opave, Janu iz Strede. Plačilo sem dobival od bana Nikole grofa Szecyja od Grada. Na severni strani cerkve v Velmeru sem narisal neznano svetnico z modelom cerkve v rokah. Bila je to grofova žena, ki me je očarala, kajti bil sem zaljubljen v vsakršno tuzemsko lepoto. Nosil sem brado, tulast klobuk, oprijeto suknjo, nogavice, ker me je stalno zeblo v noge, zašiljeno obuvalo in ukrivljeno sabljo. Povsod so nas pričakovali vljudni zaščitniki molilnic, gole cerkvene stene, prošnje po odslikavi. Vznemirjala me je usoda svetega Martina iz Panonije. Najprej sem ga upodobil, kako reže blago od svojega vojaškega plašča in ga daje beraču. To je znana legenda. Drugič sem ga naslikal, kako obuja k življenju troje mrtvih vitezov. To je manj znana zgodovina. To so bili prvi trije mučenci husitskega gibanja Jan, Martin in Staško, ki so jim odsekali glave, ker so govorili v praški cerkvi zoper odpustke. Zato sem si tudi izmislil svoj grb: ščit, na katerem so trije majhni ščiti. To je moj umetniški znak, orožje, maska. Iščite ga, uživajte v modrosti mojih slikarskih idej, v neukrotljivi življenjski sili, v lepoti mojih večnih barv: brez modrosti, moči in lepote ni ljubezni.
Vaš Janez Akvila iz Panonije