Pasti novega zagonatorek, 14.02.2012

Na deklarativni ravni in tudi z vidika všečnosti koalicijski pogodbi ni mogoče oporekati. Obeta nam boljše čase. Kljub temu pa je na celotno zgodbo treba pogledati od temeljev, kjer se začne in konča realizacija ključnih reformnih ciljev, ki naj bi nam povrnili blaginjo na taki ravni, kot smo je bili vajeni. Tu pa sta omejeni državna pa tudi evropska blagajna, ki jo še vedno polnijo samo in le davki, te pa v takšni ali drugačni obliki plačujemo pretežno državljani, bodisi kot delavci ali potrošniki.

Vse, kar je zapisano, lahko vzdrži le ob temeljni predpostavki novih zaposlitev, in to na področjih, kjer se ustvarja nova vrednost. Zadeva je preprosta in že velja od nekdaj, da namreč ni kruha brez motike. Zdi se mi, da smo tu pri ključnem problemu, kjer si bo nova politika lomila zobe. Na retorični ravni je najenostavneje obljubiti krčenje javne uprave. Toda ali ni ta servis za usposabljanje za delo z motiko hkrati tudi vzdrževalec organizmov, da lahko vihtijo motiko do 63. in po novem do 65. leta starosti? Drži pa, da je končno enkrat treba presekati in da ti pogojno rečeno serviserji »delovnih ročic« ne morejo dobiti več kot tisti z motiko, ki prideluje realen kruh. Pri vsem drugem pa je le treba nekaj previdnosti in tudi dvoma. V veliki meri bo sedanja vlada morala sanirati to, kar je omogočila  in posledično ustvarila v  svojem mandatu. Takrat je bil čas izredne gospodarske rasti. Ustvarjala se je s finančnimi baloni, delno s pospešeno gradnjo javne infrastrukture (avtocest) in zadolževanjem za njeno gradnjo. Vzporedno smo bili priče navidezni rasti predvsem velikih konglomeratov, ki so izkazovali svojo rast in pomen s prevzemi in ustvarjanjem monopolnega položaja na domačem trgu. Ključen trenutek te zgodbe je bil v dodatnem zadolževanju, ki pa ga niso vlagali v povečan obseg proizvodnje, ampak v prevzeme. S tem bremenom in vzporednim zmanjševanjem vrednosti dela se v času recesije ni moglo zgoditi nič drugega, kot se je. Drži sicer, da nove zaposlitve pomenijo rast potrošnje in polnjenje davčne blagajne. Toda s kakšno »prijaznostjo« do gospodarstva bodo to dosegli ključni ministri,  še niso povedali. Podjetja, ki so gradila svojo rast  odvisno od tujih trgov, niso doživljala turbolenc, kot smo jih vajeni in kot je bilo omogočeno podjetjem, pretežno odvisnih od domačega trga, so vlagala v razvoj in zaposlene. Toda teh je premalo, da bi lahko naenkrat potegnila voz navzgor. Po drugi strani se je v času prejšnje vlade zgodilo še nekaj, česar se ne bi smelo. Vsem lastnikom konglomeratov se je dopuščalo, da so skozi stalno statusno in organizacijsko spreminjanje še naprej izčrpavali in dokončno izčrpali podjetja.  Poskušamo to ponazoriti na primeru Merkurja, ki se je komaj izvlekel s prisilno poravnavo. Dobrega pol leta po odstavitvi »tajkunske« ekipe se je pokazalo, da Merkur, kljub še velikemu izpadu prihodkov iz veleprodaje v gradbeništvu, solidno posluje in bo v času prisilne poravnave poplačal svoje upnike v dogovorjenem znesku. Ta del sanacije bo trajal približno štiri leta in šele takrat bo čas, ko se bo lahko začel ukvarjati z razvojem in novimi vlaganji. Laško je še vedno v patpoziciji, čeprav se ravno pri njem postavlja vprašanje, ali ne bi bil potreben podoben kadrovski rez pri glavah, kot se je zgodilo v Merkurju. Za normalizacijo tega stanja bo potrebno celo desetletje. Pa ne gre samo za osem ali deset velikih rib, v ozadju ali skrito pred očmi javnosti se je dogajala cela vrsta majhnih podobnih zgodb, ki so popile veliko bančnega kapitala in prezadolžile velik del podjetij, ki pa zdaj nimajo ne izdelkov in ne trgov, ki bi jim zagotovili vire za poplačilo dolgov. Povrh vsega pa je še odnos do delavcev podoben tistemu pred industrijsko revolucijo.

Naslednje vprašanje je, kako zdaj razrahljati spone, ki naj bi dušile gospodarstvo in njegov razvoj, da bo postalo konkurenčno, kot to stalno poudarja njegov predstavnik Samo Hribar Milič. S 578 evri mesečne plače delavca v proizvodnji, konkurenčni slovenskemu podjetju, na evropski ravni ni. Tudi prestrukturiranja s to plačo ne bo, ker ob vsem stokanju to ni plača, ki bi stimulirala šolanje za deficitarne tehniške stroke in s tem posledično omogočala razvoj podjetja. Drži pa, da obrobna okolja, razen ljubljanske urbane regije, potrebujejo določene spodbude, da presežejo omenjene  prage,  h katerim so prikovani ne po svoji krivdi, ampak zaradi okolja, v katerem delujejo, to pa je tudi treba priznati.

Če se vrnemo na lokalno, torej pomursko raven, se seveda postavlja vprašanje, ali se bo interventna pot države pri oživljanju gospodarstva nadaljevala po modelu pomurskega zakona ali po modelu paradnih konjev. Tu mislim na vrečo brez dna Nafto, ki zgolj požira milijone evrov. Če se poskuša slediti in spodbujati skladnejši regionalni razvoj, potem pomurskega zakona ni mogoče zaobiti. To bo v politiki tudi lažje razumeti, če bodo prisluhnili enemu od uspešnejših pomurskih menedžerjev Branku Kurbusu, ki pravi, da Pomurje znotraj pomurskega zakona ne dobiva sanacijskega, ampak po dolgem času razvojni denar.